700 let Šturij

Minilo je že 700 let, odkar so prvič pisno omenili Šturje.

Če že ne moremo nekdaj samostojnemu kraju Šturje povrniti imena, bi lahko vsaj na simbolni ravni storili kaj več, da ta zgodovinska in kulturna dediščina ne bi šla v pozabo.

Sedem stoletij zgodovine šturskega placa

V knjigi Ivana Albrehta – Mozaik krščanstva ob Mrzli reki sem prebral, da so Šturje prvič pisno omenjene leta 1320, torej bi lahko že prejšnje leto obeležili 700 obletnico prve pisne omembe kraja.

Pod Avstro-Ogrsko je po reki Hubelj potekala deželna meja. Na levem bregu Hublja so bile Šturje, ki so spadale pod deželo Kranjsko, na desnem bregu pa Ajdovščina, ki je spadala pod Goriško. Te in mnoge druge zgodovinske okoliščine so vplivale na raznolikost razvoja obeh krajev.

Ta raznolikost je za oba kraja zgodovinska in kulturna dediščina, do katere imamo mačehovski odnos. Šturje so leta 1953 izgubile status samostojnega kraja in bile priključene Ajdovščini. Danes bi lahko rekli, da so bile Šturje izbrisane. Pred 50 leti so ukinili tudi Štursko pokopališče, takrat menda na zahteve vojske (JLA).

Osnovna šole Šturje kaže zavednost domačinov

Ko so leta 2007 poimenovali novo nastalo osnovno šolo – Osnovna šola Šturje, sem bil vesel, da je ime nekdaj samostojnega kraja ponovno zaživelo v zavesti ljudi vsaj na simbolni ravni. Pa sem se verjetno prekmalu veselil, vse bolj se govori, da bodo OŠ Šturje preimenovali. To bo po moje pomenilo ponovni še dodatni izbris in zanikanje Šturij. Če že ne moremo povrniti kraju ime, bi lahko vsaj na simbolni ravni storili kaj več in s tem pokazali spoštljiv spomin tudi do ljudi, ki so nam to zgodovinsko in kulturno dediščino zapustili.

Drobci iz družinskega spomina

Slika Šturskega placa iz časa nekje ob koncu prve svetovne vojne. Na levi strani slike je moja rojstna hiša, takrat s hišno številko Šturje 98. Nad vrati se vidi del table na kateri je pisalo: Matevž Žejn – čevljar. To je bil moj stari tata, ki je imel čevljarsko delavnico. Poleg popravila je izdeloval tudi nova obuvala – škornje, čevlje, sandale. En par čevljev, ki jih je napravil svoji sestri Tonci, si še zdaj spomnim. Imel je tudi delavce pomočnike. Enega sem še sam poznal. To je bil Tone Lokar, po domače

Kapela in vodnjak, ki ga ni več

Twone Pjku, ki je živel prav na kocu gase današnjega Cankarjevega trga. Na desni strani slike je kapela, ki obstaja še danes. Na sredi placa pa je majhna zgradba, ki so ji rekli »pumpa na placu«, kjer so ročno črpali pitno vodo iz vodnjaka. Vodnjaka že dolgo ni več. Danes je zraven postavljen spomenik Filipu Terčelju. V sklopu spomenika je tudi fontana z dvema pipama s tekočo vodo. Seveda ta je iz današnjega vodovoda. Med odraslimi moškimi na sliki, sta po moje vsaj dva vojaka avstro – ogrske vojske. To sklepam po deloma vidnih s povojem povitih nogah nad gležnji. S povečanjem slike na računalniku sem to opazil posebno pri vojaku, ki stoji na levi strani. Šturje in Ajdovščina sta bila zaledna kraja soške fronte in zato polna vojaštva.

Slika, s pomočjo katere opisujem Šturski plac, je original razglednica, ki jo je moja stara mama Alojzija Žejn poslala svoji sestri Pepini, tedaj živeči v Trstu. Iz teksta na hrbtni strani slike sem razbral, da na hišnem pragu kleči in moli moja mama Tončka in da je ena od deklic, ki stoji na levi strani, mamina sestra Anica. Slika s tekstom na hrbtni strani je dokumentiran drobec spomina na tiste čase.

Spomenik Filipu Terčelju

Odkritje spomenika Terčelju na Šturskem placu je bilo 25. aprila 2010. Ob odkritju spomenika Filipu Terčelju, je bil navzoč tudi avtor kipa akademski kipar Mirsad Begić.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več