Covid je malenkost, milijoni so lačni

Preden sem se januarja odpravila na obisk domov v Slovenijo, sem poslala zadnje pismo in sicer o situaciji, ki je takrat in še vedno najbolj okupira etiopsko prebivalstvo. To ni Covid19, temveč vojna.

Vojna

Vojna, ki se še vedno odvija predvsem na severu države in veliko je spopadov tudi v drugih delih države. Že dlje časa je trajal konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado regije Tigray na severu države, ki pa se je novembra razvnel v vojno, ki traja že več mesecev. V konflikt naj bi bila vpletena tudi sosednja Eritreja.

In sedaj, ko sem že nazaj v Addis Abebi, se ponovno oglašam od tu. Situacija na severu se nekoliko umirja, odprte (a nadzorovane) so komunikacijske poti (telefon, delno internet, cestni in zračni promet), a regija je še vedno pod hudo opresijo različnih, vsaj treh agresorjev.

Zato nedolžni še vedno umirajo, prestrašeni še vedno bežijo čez mejo v Južni Sudan (čez 60.000 je že beguncev), prihajajo tudi v lokalna zatočišča, ljudjem so porušeni domovi in pokradena popolnoma vsa lastnina, število osiromašenih otrok narašča, ljudje si še vedno ne upajo stopit na cesto, da jih ne bi pokosil kakšen strel; življenje, kot so ga poznali, se je za dolgo ustavilo. Sedaj vsak le išče vsakdanji živež, da ne umrejo od lakote. Pridelek na poljih so bodisi uničile kobilice ali požgali vojaki, tovarne so pa itak uničene; v redkih trgovinah se da kaj kupiti, so cene desetkratno poskočile.

Jejo žuželke, pijejo umazano vodo

Združeni narodi navajajo, da okoli trije milijoni ljudi potrebujejo pomoč v obliki hrane. Vlada je dolgo preprečevala dostop mednarodne humanitarne pomoči do ljudi. Pripovedujejo, da so mnogi primorani jesti drevesne žuželke in piti umazano vodo, kjer jo pač najdejo. Zdravstvena nega v glavnem ni dosegljiva, saj je uničena večina klinik in bolnic. Veliko ljudi, nekateri so tudi moji znanci, je izgubilo svojce, ki so ob življenje kot popolnoma nedolžne žrtve. Tisoči iščejo izgubljene sledi za svojci.

V tem trenutku govorimo o humanitarni krizi, ki bo trajala zelo dolgo. Več milijonov evrov bo potrebno za obnovo regije, saj so poleg domov uničene tudi ceste in druga infrastruktura, tovarne, bolnice, cerkve in drugi pomembni objekti. Zaradi uničenja ogromnih tovarn bodo ljudje do nadaljnjega brez služb in torej odvisni od humanitarne pomoči, za katero prosimo na vse možne konce.

Težko je sploh opisati

To je le nekaj besed o situaciji, ki je v resnici hujša, kot se jo da opisati. Salezijanci v Addis Abebi že kupujejo hrano in jo s tovornjaki pošiljajo tja, saj se je na severu sedaj hrana močno podražila in si je reveži ne morejo kupiti. Domačini in drugi kolegi, ki so tukaj že čez 30 let, pravijo, da tako hudo v Etiopiji še ni bilo. In da hujše še prihaja. In žal ne gre le za severno regijo Tigray, temveč se nemiri in nasilje odvijajo tudi po drugih regijah, vendar je manj odmevno. Ljudje pa vseeno umirajo, bežijo od domov itd. V politične in druge razlage se raje nikoli ne spuščam, ker nima smisla. V mislih imamo le nedolžne, ki morajo konflikte drugih plačati z življenjem, imetjem in osnovnim človeškim dostojanstvom.

Z mislijo na njih se vsak dan sprašujem(o): »Kaj lahko še naredim, da pomagam?« Če se še kdo to sprašuje, se lahko obrne na Misijonsko središče Slovenije in ponudi svojo pomoč.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več