Odšla je Nada Kostanjevic

Nada in Josip Kostanjevic ob izviru Vipave.

Stari ljudje so včasih rekli, da so sosedje najboljša »žlahta«. In prav so imeli. To je gotovo veljalo za našo pokojno sosedo Nado Kostanjevic iz ulice Milana Bajca v Vipavi, ki je več let svojo starost preživljala v Domu starejših občanov v Ajdovščini v družbi svoje pastorke Mije. V tem domu je umrla 8. marca, pogreb pa je bil 12. marca na pokopališču v Vipavi.

Naša soseda Nada, je bila rojena  5.7.1928 na Sušaku pri Reki. Njen oče Viktor Ružić je bil ban Savske banovine, pisatelj in slikar ter velik prijatelj Božidarja Jakca. Njena mama Nada, rojena Brlić, pa je bila profesorica angleščine in hči znane hrvaške otroške pisateljice Ivane Brlić Mažuranić, poznane kot hrvaški Andersen. V tej družini se je rodilo šest otrok.

Fotografija iz prvih let po poroki zakoncev Kostanjevic.

Pokojna Nada je obiskovala osnovno šolo na Sušaku, nadaljevala v Zagrebu na javni zasebni šoli pri Uršulinkah. Gimnazijo je končala na Sušku. Po maturi je opravila v Ljubljani gospodinjsko šolo, kjer se je tudi naučila slovenskega jezika. Njena prva zaposlitev je bila v tehnični knjižnici v tovarni Iskra v Kranju. Delo je nadaljevala na mednarodni špediciji na Reki. Leta l959 se je poročila z vdovcem Josipom Kostanjevicem in prišla kot vipavska nevesta 29. novembra 1959 v Vipavo. Tako je postala naša soseda, ki je znala poleg slovenščine še italijansko, nemško in tudi francosko. V zakonu je leta 1962 rodila sina Gregorja, ki je tragično umrl leta 1981 med služenjem vojaškega roka pri Titovi gardi v Beogradu, kar je bil gotovo hud udarec za vso družino. V  zvezi s tem je zanimivo to, da je bil  pogreb  pokojne sosede Nade ravno na dan sv. Gregorija, ko je njen pokojni sin Gregor imel svoj god. Božja pota niso naša pota.

Na novo kmečko okolje v naši ulici se je hitro privadila. Ni ji bilo težko stopiti v domači hlev, odvezati živino in jo  voditi do prvega korita z vodo, ki je bilo takrat »Pri Kbuolovih«. Prijela je za vsako delo v kuhinji, na vrtu in njivi. Veliko je brala in tudi pisala. Njen stari pisalni stroj je bil vedno uporaben ob vseh urah dneva in noči. Njeno življenje je bilo ena sama velika knjiga, ki jo je spremljala vse do njene smrti. Poznale so jo vse knjižnice od blizu in daleč. Knjige je iz knjižnic nosila v velikem nahrbtniku ter tako prenesla v knjižni obliki pol sveta. V šestdesetih letih je  v Vipavi skrbela tudi za vipavsko knjižnico.

Kot soseda iz »gase« je uživala posebne simpatije, ker je bila prijazna, preprosta in zelo ljudska, polna talentov na različnih področjih, do sebe pa zelo skromna. Iz majhnih problemov ni nikoli delala velikih. K njej smo se zatekali v raznih stiskah in težavah. Tako nam je v sili priskočila na pomoč z varstvom naših otrok, nam pomagala pri birokratskih težavah in nam napisala kakšno prošnjo ali pritožbo. Dajala nam je nasvete, katere knjige je vredno prebrat in svetovala v raznih zagatah. Ostarelemu, bolnemu in osamljenemu sosedu Pepetu Lekanovemu, je hodila prostovoljno vsak dan v hlev in pomolzla edino kravo, ki je bila privezana na jasli. Tako je imel gospodar vsaj domače mleko zvečer na polenti. V tistem času se  mleka v trgovini ni dalo kupiti.  Pridružila se je sosedom pri ličkanju koruze ali trgatvi. Osebno sem ji dolžna ob tej priliki veliko zahvalo, ker je včasih pogledala tudi na moje otroke, ko me ni bilo doma  ali pomagala pri kakšnem drugem opravilu. Tudi sama se je v stiskah in težavah obračala na sosede, ki smo ji z dobro voljo radi ugodili. Pri oblačenju in hrani si ni delala posebnih skrbi, ker je bila v duhu preveč svobodna. Na življenje in svet ni gledala skozi denar.

Pokojnica je bila  dolgoletna sodelavka Vipavskega glasa in nasmejala bralce v rubriki »Pleve in drobtine«. Imela je rada naše planine, ki jih je obiskovala do pozne starosti. Bila je dolgoletna članica Planinskega društva Vipava in njegova tajnica v času, ko je bil predsednik tega društva profesor in duhovnik Otmar Černilogar. Aktivna je bila tudi v skupini »Vera in luč« in do svoje smrti skrbela za pastorko Mijo. Njen socialni čut je pokazala tudi s tem, da je bila dolgoletna rejnica  dvema mladoletnima otrokoma in predsednica društva » Sožitje« Ajdovščina-Vipava. Aktivna je bila tudi ves čas bivanja v Domu starejših občanov v Ajdovščini in prejela več priznanj za njeno dolgoletno sooblikovanje lepšega življenja v tem domu.

Nada Kostanjevic na vrhu Snežnika.

V življenju je naredila veliko dobrega in lepega. Za vse to smo ji hvaležni. Naj počiva v miru v družbi in Bog naj ji da večni mir in pokoj.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več