Ne morem verjet!

Mojster Caravaggio skoraj nasilno predstavi srečanje apostola Tomaža, ki sprva ne more verjeti, da je bil Jezus resnično med apostoli. Zahteva, da se dotakne njegovih ran. Lahko pa se vprašamo, ali Caravaggiova interpretacija zares na realističen način prikazuje to, kar evangelist Janez pripoveduje v evageliju današnje nedelje Božjega Usmiljenja ali t.i. bele nedelje.

Dejansko je dialog med Jezusom in Tomažem brez očitkov ali poniževanje. Tomaževi dvomi niso samo njegovi, tudi drugi učenci so doživeli enako izkušnjo in se prav nihče ne razlikujejo od kristjanov vseh krajev in časov, ki še naprej s težavo sprejemajo vero v vstajenje v vsem svojem zgodovinskem konteksu.
Jezus se v primeru apostola Tomaža in vsakemu dvomljivcu tudi sedanjega časa, pokaže z ljubeznijo in potrpljenjem, prepozna našo utrujenost od verovanja in nas spodbuja, naj pogledamo njegove rane in se jih dotaknemo. Vere pač ni mogoče ukazati.

Zahtevana gesta dotika njegovih ran ima tudi simbolično vrednost, kar nam nakazujejo naslednji citati: «Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sam sebi, in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23), »Ne vesta kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti? « (Mt 20,22), »”Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19 20). 

Vstajenje ni dokončna življenjska postaja, ampak je pot, po kateri stopamo ali pa stopicamo tudi mi danes, v kateri ni nič samoumevnega. Jezusov imperativ “ne bodi neveren” v grškem besedilu zveni drugače: ne postani (μην γίνεις), kot da bi rekel, da verovanje ni pridobljeno dejstvo enkat za vselej, temveč dinamika življenja, ki lahko zlahka vodi v eno ali drugo smer. Tudi besedi vernik (πιστός) in nevernik (άπιστος) ne izražata samo odnosa z Bogom, temveč občutek zanesljivosti: človek ni vernik sam zase. Zato pravi Tomažu: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Zdi se, da nas ta blaženost verovanja doseže na nekakšni razdalji prostora in časa, vendar moramo biti previdni, ker Gospod ne potrebuje lahkovernih zasledovalcev niča ali duhov (kolikokrat Jezusa zamenjajo za duha – »Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha« Lk 2437). Kot da je človek sposoben vse to nadoknaditi z množenjem obredov in veličanstvom oblačil. Ali pa zahtevo po nekakšnih znamenjih (prim. Mt 12,38: »Tedaj so se nekateri izmed pismoukov in farizejev začeli pogovarjati z njim in so rekli: »Učitelj, od tebe bi radi videli znamenje.«). Zdi se, da Jezus aludira na ljubljenega učenca (Janeza), ki na koncu dirke do Jezusovega groba ni videl nič drugega kot prazen grob, medtem ko evangelist poudari, da je videl in verjel: »Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval.« (Jn 20,8) t.j. evangelist Janez sam.

Postati moramo v nekem smislu »nejeverni«, saj imamo, ko se soočamo z lepoto, rastjo otroka, premagovanjem ovire, pogum, da rečemo “ni mogoče”, “ne morem verjeti”, pa vendar vso sto skrivnost sprejmemo, zato ker zaupamo. Kaj pa je, konec koncev, vera…

Vera je nujno zaupanje med brati, človeški odnos, sinovstvo, ki prepleta telo in duha. Vera v Vstalega zahteva, da verjamete Cerkvi. In vera Cerkve rešuje nevero brata.

Tomaž išče svojo Gospodovo misel morda po njegovi podobi in sličnosti. Še vedno je razočaran, ker ni videl »junaka«, ki je umrl. Verjetno smo tudi mi,
njegovi dvojčki, v stanju nevere, ker vera zahteva, da odstranimo vzorce in napačne podobe ljubezni in ljubljenega. Zato pa je potrebno srečanje s skupnostjo; ni druge poti kot potopitev v surovo resničnost cerkvenih odnosov, ki jo omogoča evharistična skupnosti. Ni mogoče živeti vere brez evharistije in občestva, ker se iz nje vera hrani. Kdor odklanja evharistijo, odklanja Cerkev in Kristusa. Le pomislimo ob tem, kako zmoremo sedaj v času zaprtih cerkvah “živeti vero”, če je ne živimo v malem občestvu družine. Če niti tega ni, je vprašanje, kaj nam bo prinesla prihodnost. A pustimo to, božja pota niso naša pota.

Izkušenj Vstalega vsekakor ni brez skupnosti, brez Cerkve v nekakšni večni verigi pričevanja: reka se rodi od izvira in se razširja na vse konce sveta. Toda tudi za konkretno izkušnjo pristne ljubezni, ki jo zaznamujejo rane razočaranja, vstale v osvobajajoči izkušnji odpuščanja. Podobo sebe in drugih je treba razbiti kot varuhi brezhibne izmenjave pozornosti, da bi se spoprijeli z neizogibno zmedenostjo novosti, ki jo vsebuje resnica drugega. Kako lepe so skrivnosti, skrite v srcu moškega in ženske, ki se drug drugemu razkrijejo v svoji krhkosti! Zaupati si je milostni dar; kdor se nauči zaupati sebi v šibkosti, se prepusti življenju Vstalega, in ni nikoli več prikrajšan za sledi odkupljenosti, a tudi ponižne človečnosti.

Cerkev je torej duhovna zgradba, polna »človeškosti«, je kraj, kjer se lomijo naše iluzije vedrine, moči in nemoči, polne nas in lahko tudi prazne Njega. Cerkev je krhka in ranjena kot njen Gospod. Je pa svobodna, kajti vstalo Jezusovo telo prebiva na sredini.
Nato se zgodi, da niti Tomaž, niti mi ne smemo več polagati prstov na njegovo odprto stran. Držimo svoj pogled usmerjen vanj in na naše brate po veri, zavedajmo se, da se je pa on dotaknil nas, naših ran in jih ozdravil iz potokov krvi. Z njim torej v Cerkvi vera zdaj teče kristalno, kot voda iz njegovega prebodenega srca.

Ko torej iščemo znake Jezusovega vstajenja, ki nam pomagajo verjeti in živeti evangelij, je dovolj, da dobro odpremo oči in bomo v zgodovini in tudi današnje dni našli številna pričevanja, ki nam govorijo, da je Jezus živ v dobrodelnosti, v zavzetosti skrbi za sobrata, v žrtvovanju tistih, ki živijo iz ljubezni in z ljubeznijo. Vse to nas tudi vabi, da smo sami, kot nam reče Jezus, znamenja vstajenja za druge, za tiste, ki morajo, tako kot učenci, kot Tomaž in mi, videti ta znamenja in rasti v veselju, pogumu in vztrajnosti ljubezni in upanja.

Nejeverni Tomaž, Polidoro da Caravaggio (c.1499–c.1543), The Courtauld, London (Samuel Courtauld Trust), Foto: (c) Tino Mamić
Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več