Kaj je to: biti Jezusov prijatelj

Jezus in Šeter, mozaik Marka. I. Rupnika v Šempetru pri Gorici. Foto (c): Tino Mamić

Med poslovilno večerjo se nadaljuje Jezusova kateheza dvanajsterim: V tej t.i. velikoduhovniški molitvi Božji Sin razloži, kaj pomeni ostati v njegovi ljubezni: zelo preprosto – držati se njegovih zapovedi. Sam je spoštoval Očetove zapovedi, zato enako veleva svojim apostolom naj ostanejo v njegovi ljubezni. Upoštevanje njegovih zapovedi je torej pogoj za resnično veselje. Zdi se vse skupaj paradoksalno! Kako, da ubogati Boga ne pomeni zasužnjevanja, ali zatiranje vesti, marveč prinašanje veselja, ki mu ni para na tem svetu! In zelo čudno je slišati Jezusa, kako nekaj minut pred aretacijo govori o veselju … Tudi to je paradoks krščanstva.
Evangelij nam razkriva, da je napoved trpljenja apostole do solz navdala z žalostjo. Pa vendar, veselje ostaja tista tema, ki kot osti nato prežemajo ves govor. A bolečine ne morejo ugasniti ljubezni, ki Očeta vežejo na Sina; in kdor živi iz božje ljubezni pa naj se zgodi karkoli, njegovo srce je vedno napolnjeno z veseljem.
Krščanska radost – pogosto križana radost – nima nič skupnega z evforijo, zabavo in čustvi, ki iz tega izhajajo … Veselje vere je marveč sinonim za mir, za notranjo svobodo, ki je nobena človeška veriga in okovi nikoli ne bodo spodkopali. To so izkušnje prvih mučencev, preganjanih Božjih mož, deportiranih v koncentracijska taborišča; to je odnos beračev iz Kalkute, neizmerno bolnih, ki najdejo tolažbo v Bogu, ki je svet ne more dati.
Zato prva in najpomembnejša Gospodova zapoved, ki povzema vse druge: ljubimo se med seboj, kakor nas je ljubil Kristus. Kar zadeva ljubezen do bližnjega, ki jo vsebuje Mojzesova postava pa je to resnična novost (prim. Mk 12,28-34). Ni torej dovolj! Zato Gospod opisuje tudi druge koordinate te ljubezni, ki jih ima do učencev in ki jih morajo imeti učenci drug do drugega.
Odgovor na Božjo ljubezen ni ljubezen do njega, ampak ljubezen do bližnjega. Z drugimi besedami, ljubezen do Boga vedno prehaja skozi ljubezen do bližnjega, ljubezen, ki ne okleva oceniti, koliko, komu, kolikokrat, kako dolgo je treba ljubiti … Meja krščanske ljubezni je naše življenje: popolna ljubezen, najvišja – ali najgloblja – tako visoka, da ne more biti najvišja ker je dar samega sebe.
Kdo od nas bi lahko brez odlašanja rekel, da bi bil za tega prijatelja, za te prijatelje, pripravljen umreti? Za vse ne bi žrtvovali svojega življenja! Tu je to vrednost ljubezni po Bogu, ki nam jo je Jezus razkril ne le z besedami ampak s križem.
Smo njegovi najboljši prijatelji, kajti Jezus se je za nas odrekel najdragocenejšemu (človeško rečeno) dobremu, svojemu življenju. Nekaj minut pa je treba razmisliti tudi o kategoriji prijateljstva, ki jo je Janez poudaril kot popoln model ljubezni. Navdihnjena besedila Stare zaveze hvalijo npr. zakon kot najbolj popolno obliko ljubezni med Bogom in njegovim ljudstvom; in v zakonu so prepevali vrline: zvestobo, intimnost, plodnost, celoto, simetrijo, medsebojno skrb, …
Preroki so kot vemo opozorili tudi na njene razvade: izdaja, nehvaležnost, suženjstvo, sebičnost, pretiravanje, nezaupanje, medsebojno obtoževanje, zahteve, …
Tudi sveti Pavel, ko govori o Kristusovi ljubezni do Cerkve, opozarja na paradigmo zakona, kot je bila razumljena v njegovem času; morda tako imenovani “pavlinski model poroke” danes ni več izvedljiv (prim. Ef 5, 21-33). Presenetljivo je, da Janez namesto tega predstavlja prijateljstvo: prijateljstvo po Kristusu zato ne zasužnji, ne zavezuje, je popolnoma svobodno in nas naredi popolnoma enake. Kristus je prijatelj, ki ne uveljavlja obveznosti in dolžnosti, ne postavlja zahtevkov ali pričakovanj do nas … Če govorimo o prijateljstvu, se moramo izogniti skušnjavi, da bi svoje predstave in celo stereotipe projicirali na Boga; Spomniti želim nekaj: tudi v prijateljstvu, vsaj za nas, obstajajo obveznosti in dolžnosti; prijateljstvo nima odtenkov; prijateljstvo je edino razmerje, ki ga je vredno negovati – bodisi ste prijatelji bodisi niste! -; ja, prijateljstvo je intimna in globoka vez, toda: med moškim in žensko ne more biti prijateljstva zaradi očitnih razlogov spolne privlačnosti – obstaja nevarnost, da se zaljubita -; še enkrat: prijateljstvo je izključno in izključuje: v skupini bi lahko dva prijatelja predstavljala moteč element in se neredko ne integrirata ali nista integrirana; in potem prijateljstvo vzbudi ljubosumje drugih: “tisti je bil moj prijatelj, zdaj se je približal drugemu, postal je njegov prijatelj in med nami ni več tak kot prej … če bo nadaljeval tako, jaz nisem več prijatelj … “; jezik prijateljstva pogosto zamenjamo z jezikom zapeljevanja …
Eno od tveganj človeškega prijateljstva je POSEDOVANJE na eni ali na obeh straneh, ki ga spremlja odrekanje tega, da bi bil sam – “takšen sem, kot me hočeš” -; in potem, razvpiti sindrom prijatelja – vraga, pri katerem se drugi počuti pooblaščenega za odvajanje frustracij in nevroz, »toliko, on / ona bo zame vedno prisoten! In če se utrudi, pomeni, da ni bil pravi prijatelj “… Prijateljstvo s Kristusom ni tako, je absolutno drugačno! Je samo prijateljstvo v moči Sv. Duha, ki gre preko naših predstav, ko se ljubezen prelije tudi na sovražnike. Če želimo biti njegovi prijatelji, ne smemo biti samo z njim, ampak tudi z našimi brati vseh barv, razlik, pogledov na življenje.
V šoli evangelija se marveč naučimo postati Božji prijatelji! Ampak res bomo postali, če bomo vedeli, kako to postati drug za drugega.
To je zelo vzvišen ideal, ki postavlja na presojo naša resnična ali domnevna prijateljstva, vključno z vero.
Prikličimo torej dar Svetega Duha, da bi se pogumno podali na pot približevanja Bogu ljubezni, do katerega je vsa ljubezen vredna življenja v vsej resnici, sprejemanju tveganj in popravljanju napak. Za dosega tega, pa je potrebna stalna molitev v nenehni metanoi – spreobračanju.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več