Ekologija je postala ideologija

Čeprav se zdi, da je zelena politika in okoljska ozaveščenost v zadnjem desetletju povsem prepojila zahodno družbo, pa to z zaščito okolja v resnici nima prav nobene zveze. Ekologija je postala ideologija, podoba tisti rdeči ali rjavi, ko se je eno govorilo, delalo pa nekaj povsem drugega. Fašisti in komunisti si niso bili podobni samo s pionirčki, cenzuro in koncentracijskimi taborišči, ampak tudi v leporečju. Adolf Hitler je bil v primerjavi z Benitom Mussolinijem in Josipom Brozom pravzaprav precej pošten, saj je v knjigi objavil svoje cilje že pred naskokom na oblast. Napovedal je pogrom proti Judom in napad na Sovjetsko zvezo. Takrat njegovih besed sicer niso jemali resno. Fašisti in komunisti pa so vse od začetka sadili rožice in govorili o pravicah delavca in ljudski demokraciji. Ko beremo jugoslovansko ustavo iz leta 1974, se človeku kar orosi oko, koliko lepega je napisanega o demokraciji, pravičnosti in svobodi. V njej je bila celo pravica posameznih narodov do samoodločbe.

A takrat je vseh 21 milijonov Jugoslovanov presneto dobro vedelo, da gre za mrtvo črko na papirju. Da imajo zapisane besede v resnici drug pomen in da besed ne gre jemati dobesedno. Potem pa je vrag vzel šalo, ko se je država zaradi gospodarske krize začela spogledovati z demokracijo in so ustavo ljudje začeli razumeti dobesedno. Pa to le mimogrede, saj ravno te dni obujamo spomine na prelomne dogodke izpred treh desetletij, ki so se končali z bleščečo zmago v vojni za neodvisnost.

Ekološke govorance vladajočih politikov so stare že več kot 20 let. Okoljske težave se namreč napovedujejo že vsaj 40 let. Če so v 80. letih prejšnjega stoletja o ekologiji govorili samo posamezniki in civilnodružbena gibanja, pa se ni nič spremenilo niti, ko so o tem začele govoriti male zelene stranke. Zeleni besednjak so zaradi volivcev hitro prevzele velike stranke pa tudi evrokrati.

Ekologija je tako postala splošno uveljavljena beseda, ki jo vsi neizmerno spoštujemo. Čeprav Bruselj in vse evropske prestolnice toliko lepega povedo o ekologiji, pa je naše morje vse bolj umazano, naš zrak pa vse bolj onesnažen. Če so istega mnenja tudi strokovnjaki, ne vem. Sam zaradi naduhe še kako dobro vem, da je zrak na Primorskem danes bolj onesnažen kot četrt stoletja nazaj. Da je Jadransko morje danes bolj umazano kot nekoč, pa menda ni treba nikogar prepričevati.

Živimo v svetu, ki deluje po načelu neizmernega trošenja in odmetavanja. Zahodna civilizacija je postala smetarska civilizacija. Ekologija kot problem v resnici sploh ne obstaja. Problem je potrošništvo. Da proizvajamo vedno več in več, da kupujemo več in več. Da se obrača vedno več denarja, namesto da bi tako kot pred desetletji napredek tehnologije cenil izdelke. Prvi avtomobil je bil zelo drag, vsak naslednji pa je bil cenejši.

Lahko razumem, da sedanja ekonomija temelji na gospodarski rasti, a to pač ne gre več. Planet je preobremenjen, zato se naš življenjski standard na mnogih področjih slabša.

Izhodna strategija pa je zelo preprosta. Če bi vlada ali Evropska komisija z zakonodajo samo za avtomobile in gospodinjske naprave določila sedemletne garancijske roke, bi čez noč dosegla več, kot je dosegla s stotinami milijonov subvencij za zelene projekte.

Naj dodam še nekaj. V resnici sem naveličan, da otroci v šolskih “delavnicah” ustvarjajo iz “recikliranih” materialov, ki jih starši dan prej nove kupimo v trgovini.

Celotna kolumna je objavljena na portalu Požareport: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več