Družina iz Nazareta
Srce sveta: to je družina iz Nazareta, ki se je za nekaj časa preselila v Betlehem, da bi izpolnila zahtevo rimskega cesarja Augusta o popisovanju prebivalstva. Tako vidim moža in očeta Jožefa. Občudujem ljubezen matere in neveste Marije, ki je zdaj blizu poroda. A me hkrati zaslepi neustavljiv ogenj: prihaja OTROK, skrivnosten, a tako blizu staršem, ki tega otroka sprejemjo. Razmišljajmo o tej družinici, ko kot ubogi popotniki iščejo gostoljubje, iščejo prenočišče, ki bi ženski omogočalo v zavetju toplega doma sprejem novorojenca. Gledam jih z instinktivno ljubeznijo nekoga, ki ne ve, kaj ima pred očmi, a vendar razume skrivnost, ki je pred njegovimi očmi. V prizoru skoraj neopazno ni nočne teme, ampak sije velika luč, ki prebija noč z neverjetno svetlobo.
Otrok, ki se bo kmalu rodil
Njihov prihod, skromen in neviden v zavetju betlehemske votline, pomnoži veselje in poveča veselje človeštva. Prinese zaklad: Otrok, ki se bo kmalu rodil, kot otrok, ki nam je dan. On je Mir. Otrok hrani sanje in razodeva vizijo: Bog je tisti, ki tke dialog z zgodovino človeštva. Za mater se bo zgodil najbolj nerazložljiv čudež. Dnevi poroda zorijo.
Ženska – Mati
Ženska s trebuhom, nabreklim od življenja, da celo svoje življenje tudi dvema zelo majhnima ročicama, da se lahko dotakneta svetlobe, jo držita kot darilo, ki ga je treba posejati v zemljo. Mati naredi najbolj nežne kretnje ženskosti. Otroka očisti krvi. Povije ga v povoje, ga položi na jasli, potem ko je z njim zapela prvi krik obstoja.
Oče
Jožef, oče, rojen, da bi varoval krhkost tega Bitja, začudeno gleda, saj pozna porod samo z vidika sprejema, ne v maternici; to ve samo z očmi in rokami, ki postanejo zelo občutljive, čeprav so od utrujenosti žuljave in hrapave od dela nazareškega tesarja. Rokodelca. Otrok je tam, na dosegu roke in ga boža, da bi mesto sveta začutilo, da ni več »zapuščeno«, ampak »iskano« s strani neskesane Božje ljubezni.
Božja dobrota vedno teče kot neustavljiva reka, kot okužba upanja, ki zdravi.
Pastirji, zadnji in pozabljeni od mogočnih in bogatih, se skorajda opečejo od notranje želje, ki prihaja iz nebes, in »brez odlašanja« gredo do Betlehema, da bi razmišljali tudi o najbolj naravni in hkrati čudežni človeški izkušnji. Presenečeni so. Mati se čudi njihovim besedam sreče in jih ljubosumno varuje v svojem srcu.
O čem razmišljamo?
Ta glas angela! Moj ljubljeni, ljubljeni mojega srca. Vesolje, ki vzkipi v pesmi veselja da so lahko človeški otroci tolaženi, od danes in za vedno, neposredno od Gospoda.
Napoved, ki je bila neštetokrat izrečena z nerazločljivimi glasovi prerokov, »postane« obstoj, ki utripa pred našimi očmi. Otrok veselo premika roke. So roke, ki že znajo božati s solzami oblite obraze, znajo zdraviti rane gobavcev, znajo potolažiti, pomiriti, potolažiti vsako bolečino. Razmišljamo o Besedi, ki vstopa v dialog z nami, ki tke vezi, ki odmeva Svetlobo. Razmišljamo o nevidni Besedi, ki postane »vidno meso«, ki se dovoli, da se je dotaknemo, zaužijemo v evharistiji. Čutim, da moram svoj obraz svoje oči usmeriti v te božanske jasli.
Pogled v oči
»Jezus, ali te lahko pogledam v oči? Ali lahko ostaneva skupaj in si dolgo gledava iz oči v oči? Vidim vrtoglavo in znano globino, ne razumem vsega. Vseeno mi razkrivaš vse. Nimaš skrivnosti zame, objemi me. Srčni utrip je šokanten. Nima počitka. Nenehno prši lepoto in ljubezen. Vsi smo v tem srcu, razširjenem proti neskončnim obzorjem. Tudi jaz sem v tem gostoljubnem srcu. Gledam v tvoje oči, Jezus, brez strahu in strahospoštovanja da bi si jih zapomnil vse življenje. Naj ostanem še malo. Nisem utrujen. Z veseljem se zavedam, da tvoje oči prekriža svežina lahke tišine. Tvoje oči govorijo same zase. Vse povedo z Lučjo. Govorijo z mojo temo. Toda Luč tvojih oči sveti v moji temi, ker te pozdravljam in narediš me, da postanem sin Ljubezni, ki se imenuje Ljubezen. Jezus, če me tema včasih zavije v svojo ječo, vem, da vedno najdem tvoje oči. In jaz bom vedno s teboj, iz oči v oči.”
Pogled beži proti Materi, ženi z velikimi in lepimi očmi, za vse »stvari«, ki jih znajo obdržati.
»Mati, Marija. Tvoje oči so ogledalo zelo nežnega in ganljivega sijaja. Ti ženska brez sence zla za tega Samarijana vseh naših bolezni in vseh naših pritožb. Gledam te z občutljivo radovednostjo nekoga, ki ti želi ukrasti kakšno skrivnost. V tvojem pogledu želim premišljevati tvojega Sina. Razodela mi boš neznane skrivnosti Njegovega srca. Mati jih hrani v sebi kot neprecenljiv spomin. V tvojih očeh vidim veselje, čustva, vihar čustev, sedanji trenutek in dneve, ki prihajajo. Tudi krik križa.
Vidim mir v tvojih očeh, potem ko si ponovno odkrila nedotaknjeno in vzvišeno Jožefovo ljubezen. Vidim tudi tvoje srce, za katerega držiš naše revščine in naše meje. In tudi naša upanja.
Marija, porodnica, ženska z mlekom, ženska z božanjem, ki pomirjajo tvojega otroka.
Marija, ženska ženskega dostojanstva. Ženske in materinske nežnosti. Tesnega in osvobajajočega objema. Gledam te iz oči v oči in počutim se ljubljenega z enako ljubeznijo kot tvoj Otrok.”
Pogled pritegne Jožef, človek z zadržanimi in skromnimi očmi, človek z tihim in omamnim pogledom.
»Jožef, tvojo ljubezen in tvojo dramo želim spoznati iz tvojih oči. Rad bi zaznal tvoje očetovstvo, ki ne izhaja iz krvi in mesa, ampak iz Božjega razodetja, človek preroških sanj, ki kaplja z vso modro razsodnostjo. Kako čudovit si, ko si objel svojega prvorojenca! Kako velik in preprost si, ko zaupaš Bogu! Vse je zapisano v tvojih očeh. Malo besed imaš. Toda tvoje oči so neskončna pripoved Božje ljubezni. Od tebe so zahtevali veliko dejanje ljubezni.
Ni ti bilo potrebno govoriti o tvojih dvomih, nemirih, vprašanjih. Angel ti je povedal vse.
Povej mi zato Jožef. Kako si postal varuhi Gospoda, Jezusa iz Nazareta? Kako se učiš od Njega, medtem ko si sam mojster, umetnik v svojem poklicu? Jožef, koliko človeških vprašanj bi ti rad postavil. Tebi, ki poznš trdo delo, trgovino, zahteve ulice. Strankam in sosedom in vsakemu si tudi ti oznanjal tistega Sina, ki ti ga je Oče zaupal v vzgojno in bivanjsko varstvo. Jožef tišine. Rad strmim vate, da ne izgubim nobene besede, ki jo izgovarjaš v tej svoji tišini.”
O čem razmišljajo moje sedaj blažene oči prežete v skrivnosti betlehemske družine?
Razmišljajo o Očetovi ljubezni v tem odrinjenem koncu sveta. Razmišljajo o najnežnejših odločitvah Očeta v Sinu, njegovega Ljubljenega. Razmišljajo o Očetovem materinstvu v Materi ženske ljubezni. Razmišljajo o moči in skrbi Očeta v Jožefu, očetu, ki je bil posojen Bogu brez povračila in nagrade, razen za edinstveno a nepopolno očetovstvo.
To so jaslice, ki si jih bom zgradil v srcu. In vedno bo trajalo.
Ker Ljubezen ne pozna sončnega zahoda.
