Medtem ko je Jezus na poti v Jeruzalem, prispe v vas Betanijo, kjer ga sprejmeta Marta in Marija, Lazarjevi sestri, ki sta ga pogosto gostili v svojem domu. Marta, ugotavlja evangelist, povabi Jezusa, da vstopi in mu začne služiti: postreže mizo, pripravi hrano, vse natančno uredi, da je lahko tisti gost, ki ga prepozna kot Gospodarja in Gospoda, postrežen kot se spodobi.
Marija pa, navdušena nad Jezusovo navzočnostjo, naredi nekaj drugega: Luka piše, da: »je sedeča pri Gospodovih nogah poslušala njegovo besedo«. Opažamo, da imajo te sestre dva različna načina dobrodošlice, dva različna značaja. Evangelist ugotavlja, da so »Marto zmotile številni opravki« in ta velikodušni aktivizem jo pripelje do tega, da celo obtoži svojo sestro: »Gospod, ali ti ni mar, da me je moja sestra pustila samo, da ti služim? Zato ji reci, naj mi pomaga.”
Jezus izkoristi to prošnjo, da izpostavi večji problem in da jasen in zahteven odgovor: »Marta, Marta, marsikaj te skrbi in vznemirja, a samo le eno je potrebno. Marija je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet.« Kakšen naj bo pomen teh besed? Jezus vsekakor ne želi obsojati Martinega dela, ki ga vsekakor ceni. Kaj torej obsoja? Gospod obsoja bolečino, tesnobo in skrbi. Marta je pravzaprav brez sape, prepuščena na milost in nemilost skrbi za postrežbo in je pri tem pozabila na edino potrebno.
Zato Jezus je večkrat posvaril svoje učence, naj ne postanejo plen te »bolezni«, tako subtilne kot nevarne: » Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec?
Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo? Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu
ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni! Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo. Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«
Lk 12, 22-34; Ali pa: »Pazite nase, da se vaša srca ne obremenjujejo z razsipnostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi« (prim. Lk 21, 34).
Tu smo torej pri drugem delu Jezusove lekcije: “potrebna je samo ena stvar”. Kaj to pomeni? Da moramo vedno moliti? Absolutno ne! S tem izrazom Jezus želi, da razumemo, da ni učinkovit tisti, ki naredi veliko, ampak kdor to počne z Bogom. Spomnimo se lepe prispodobe o trti in mladikah: »Jaz sem trta, vi ste mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, obrodi veliko sadu, ker brez mene ne morete storiti ničesar. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar želite, in zgodilo se vam bo« (prim. Jn 15,5,7).
Postavimo si torej vprašanje: KAJ JE MOLITEV ZA NAS? Ko molimo, ali to, kar rečemo, da je naša molitev, ali ta prihaja iz uma ali iz srca? Ali, ko izgovarjamo molitev, premišljujemo o besedah, ki jih izgovorimo? Ali samo blebetamo. “Molitev«, je rekel sveti Janez XXIII., »je marveč veselje vernika, je duhovni dih, ki spremlja vse življenje.”
Danski filozof Søren Kierkegaard je zapisal: »Velikokrat sem razmišljal, kakšna muka moramo biti ljudje za Boga, če smo v vsakem trenutku tam, da mu »nagajamo s svojo majhno muko«. Namesto našega »oznanjevanja« dolžnosti moliti k Bogu, ali ne bi bilo bolj prav, da bi ljudi spomnili na izjemen privilegij, da sploh lahko govorimo z Bogom? Molitev je torej pogovor z Bogom. Ko se s človekom pogovarjamo, premišljujemo, razmišljamo o tem, kar govorimo, medtem ko se z Bogom, na žalost, obnašamo zelo lahkotno in drdramo z besedami! Ko pridemo k maši in poslušamo Gospodovo besedo, nam ta največkrat ne sede v srce, ker nas pri tem navdaja tisoč skrbi. Namesto, da bi zares prisluhnili s srcem in če nam pa ne uspe pri maši (ker smo bili raztreseni, ali pa nas je obremenjeval sprehajajoči kobacaj z dudo v ustih in medvedkom v rokah, preberimo odlomek kasneje tudi doma. Ne bo odveč.
No ja, Marta in Marija živita v nas skoraj neločljivo. Pogosto je Marta tista, ki prevlada, nas potiska, da tečemo naproti Jezusu – in drugim, v katerih je prisoten –, da ga celo veselo sprejmemo, a v ospredje postavljamo naš aktivizem, sestanke, načrte take in drugačne, ne da bi se Tistemu zares dali v službo. Marija pa takrat dremucka v naših globinah uma in srca. Da bi ji pustil izstopiti, je treba umreti svoji sebičnosti, svojemu ponosu in se postaviti v držo tistega, ki se postavi k Jezusovim nogam, da bi poslušal njegovo Besedo. Samo če poslušamo in uresničujemo Gospodovo besedo, smo lahko blagoslovljeni: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (prim. Lk 11,28).
Prosimo Gospoda, da bi nam dal ponižno in krotko srce, sposobno poslušati njegovo Besedo, ker je »potrebno samo eno«, da bomo tako kot Marija pozorni na njegov glas. Ne pozabimo in vzemimo zares povabilo Jezusa, ki pravi: »Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo posluša moj glas in mi odpre vrata, bom prišel k njemu in večerjal z njim in on z menoj« (prim. Raz 3,20).
