Božja beseda te nedelje se osredotoča na temo življenja, vstajenja in zdravja. Besedila, posebej primerna za vsako obdobje človekovega bivanja.
Besedilo Markovega evangelija, v katerem evangelist v publicističnem slogu podrobno pripoveduje in opisuje kroniko dveh izjemnih dogodkov in dveh pomembnih čudežev, ki ju je storil Jezus, nas navdaja z veseljem in upanjem, saj lahko tako na drugačen način cenimo dvoje pomembnih vrednot za človeka: življenje in zdravje.
Nekaj elementov besedila nas spodbudi k globokemu razmišljanju o veliki pozornosti, ki jo ima Jezus do šibkih in krhkih, bolnih ali celo mrtvih ljudi. Tukaj sta dva čudeža o dveh ženskah, ena v zrelih letih in ena, ki šele vstopa v življenje, saj ima samo 12 let.
V obeh primerih je Jezus, kot vedno, na strani žensk in jih brani v primerjavi s kulturo, ki je ženske, bolj ali manj mlade, marginalizirala. Tukaj pa vidimo Jezusa, kako zdravi ženo, ki je dvanajst let krvavela in je zaradi številnih zdravnikov zelo trpela, pri čemer je porabila vse svoje imetje brez kakršne koli koristi, ampak se ji bolezen še poslabšala.
Ta ženska brez imena, sa jo evangelij poimenuje kot “neka žena”. Ob tem se spomnimo na številne tipično ženske tegobe današnjega časa, ki niso vedno ozdravljive.
Predstavljajmo si, v kakšnem duševnem stanju je bila ta ženska in v kakšnem grozljivem zdravstvenem stanju je bila ter s kakšnimi resnimi težavami se je vsak dan spopadala s svojim telesom, in s tistimi, ki so ji stali ob strani.
No, tudi ta ženska je, ko je slišala za Jezusa, je prišla med množico, kot mnogi drugi ljudje, ki so poskušali srečati Jezusa, se pogovarjali z njim, mu povedati svoje težave. Jezus ni bil zvezda “šovbiznisa”, niti posebej vpliven človek tistega časa, niti politik ali bogataš, ki je delil dobrine, obljube in usluge. Bil je preprosto Jezus, Božji sin, ki se sedaj pojavi kot zdravilec, zato so ga mnogi iskali pomoči.
Po drugi strani pa je bilo tako in vedno bo tako – ko se soočimo z zdravstvenimi težavami, vedno poskušamo najti rešitev, včasih celo uberemo napačno pot in na poteh trpljenja ne srečamo tistih, ki bi nam lahko olajšali breme bolečine, bolezni in strahu pred umiranjem.
Ta trpeča ženska je v svojem umu prepričana, da bi bila ozdravljena, če bi se samo dotaknila Jezusovih oblačil. In potem je storil točno to, kar sta mu tisti trenutek narekovala srce in um. Približala se je Jezusu in se uspela dotakniti njegovega plašča.
Ta blagoslovljeni dotik je iz Gospodove osebe “sprostil ozdravitveno moč”, do te mere, da se je tisti ženi takoj ustavila krvavitev in je v svojem telesu čutila, da je ozdravljena.
Jezus jo ozdravi s preprostim stikom, ko je spoznal moč, ki je prišla iz njega, obrnil se je proti množici in rekel: »Kdo se je dotaknil mojih oblačil?«. Zanimiv je Jezusov jasen izraz, da ne ve, komu je dal dar ozdravljanja. In takrat postane dialog med Jezusom in apostoli celo smešen, ironičen in na nek način fascinanten. Učenci so odgovorili: »Vidiš množico, ki se zbira okoli tebe, in praviš: »Kdo se me je dotaknil?««.
Jezus zato opazuje ljudi okoli sebe, da bi ugledal osebo, ki je prejela ozdravitev, a iz konteksta je jasno, da je seveda vedel, kdo je to: ženska, ki je v strahu in trepetu, vedoč, kaj se ji je zgodilo, prišla in se vrgla k nogam in mu povedal vso resnico.
Lahko se vprašamo, kakšno resnico? Skratka, ženska je Jezusu razložila svoj zdravstveni primer, a on ji glede na njeno iskrenost reče: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljen svoje bolezni.” Jezus na ta način potrdi popolno ozdravitev te ženske, ki je trpela 12 let. Tudi ta podatek števila 12 je zanimiv.
Namreč evangelij podaja še en primer, povezan s številko 12, ki je obuditev 12-letne Jairove hčerke.
Jezus je, kot se spominja sveti Marko, stal ob morju, ko je eden od voditeljev sinagoge, po imenu Jair, prišel k njemu in brž ko ga je zagledal, mu je padel k nogam in ga vztrajno rotil: »Moja hči umira: pridi in položi svoje roke nanjo, da bo rešena.
Ta človek prosi Jezusa za pomoč, mu zaupa, poskuša na nemogoč način rešiti svojo hčer. S kakšno nežnostjo ta oče skrbi za zdravje svoje hčerke.
Kaj se je zgodilo v tistem trenutku? Medtem ko se je Jair pogovarjal z Jezusom, ga obvestijo, da je njegova hči že mrtva, zato Učitelja ni več treba motiti. Koliko človeške občutljivosti in premišljenosti v tem odlomku evangelija. Besedilo, ki prekipeva od človečnosti in občutljivosti.
Nekdo drug na Jezusovem mestu bi, ko bi prejel žalostno novico dejansko obupal. Namesto tega pa Jezus, ko je sliši, kaj so rekli, reče voditelju sinagoge: “Ne boj se, samo veruj!”. In hitro se je odpravil proti Jairovi hiši skupaj s svojim apostolskim spremstvom Petra, Jakoba in Janeza, Jakobovega brata, treh učencev, ki jih je povsod jemal s seboj.
Takoj ko je prišel v hišo voditelja sinagoge, je Jezus takoj opazil zmedo in ljudi, ki so jokali in kričali na ves glas, kot se zgodi ob takih primerih ko umre mlad človek
Ko je Jezus vstopil v hišo, jih je poskušal pomiriti: »Zakaj ste razburjeni in jokate?” In tu je odlična novica, ki jo takoj sporoči prisotnim: “Deklica ni mrtva, ampak spi.”
Predstavljajte si, da vam nekdo pripoveduje o ljubljeni osebi, ki ni mrtva, ampak spi, potem ko je prišlo do poročila o smrti. Protokoli za ugotavljanje smrti so bili vedno strogi. Skratka, ne soočamo se z neko navidezno smrtjo, temveč z resnično mrtvim dekletom.
Zato so se ljudje norčevali iz Jezusa, ki pa je bil tega navajen. Odnos nevernikov, agnostikov in skeptikov bo vedno ostal enak v vseh obdobjih.
Če ne verjamejo v Boga, ne morejo dovoliti čudežev. Jezus, ko je videl njihov odnos kot ljudi brez vere, je vse nagnal iz hiše in vzel s seboj le očeta in mamo deklice ter tri apostole, ki so bili z njim, in vstopil, kjer je bila deklica.
Na tej točki Jezus nadaljuje s svojim delovanjem kot avtor življenja in gospodar življenja: prijel je deklico za roko in ji rekel: «Talità kum», kar pomeni: «Deklica, pravim ti: vstani!». In deklica je takoj vstala in hodila; v resnici je bila stara dvanajst let.
Nekaj kratkih besed in deklica oživi. Vstajenje tega bitja bo predokus njegovega vstajenja. Ko so bili soočeni s tem čudežem so bili začudeni. Jezus bi se seveda lahko ponašal s tem čudežem, danes bi rekli, da bi si naredil reklamo, a namesto tega naroči naj nihče ne izve za to, kar se je zgodilo.
Odlomek iz Markovega evangelija se konča z drugo gesto človečnosti, staršem reče naj ji dajo jesti.
Evangeljski odlomek navdihuje tudi nas, saj je eno samo dejanje ljubezni in češčenja Kristusa, vere, zdravja in, če prideta križ in bolezen, se soočimo z njimi z gotovostjo, da nam je vedno blizu in nas spremlja na poti življenja, ki je sestavljeno iz ovir, a jih je zlahka premagati, če popolnoma zaupamo v njegovo pomoč, kot so to storili junaki iz evangelija te nedelje.
Odlomek Knjige modrosti, današnje prvo berilo, pa se nanaša na življenje, v katerem beremo, da Bog ni ustvaril smrti in ne uživa v propadu živih. Naš Bog, v katerega verjamemo, je ustvaril vse stvari. Vse, kar vidimo in okusimo, so božja bitja in kot taka so nosilci odrešenja. V njih ni smrtnega strupa, niti kraljestva mrtvih na zemlji. Vse na tem svetu govori o življenju, še posebej pa je človek sam manifestacija tega božjega življenja, saj ga je Bog ustvaril po svoji podobi in sličnosti, torej podobi svoje narave in torej nesmrtnega.
Po stvarjenju se je zgodilo, da je smrt prišla na svet zaradi hudičeve zavisti. In tisti, ki ji pripadajo, izkusijo smrt. Skratka, smrt duše je strašnejša od smrti telesa in tisti, ki živijo v grehu, so v duhovni smrti, iz katere lahko izstopijo le z iskrenim spreobrnjenjem srca in življenja.
To duhovno vstajenje nato vodi v vstalo življenje tudi v odnosih z drugimi; po katerem postajamo orodje življenja, veselja in upanja za druge, kot nas spominja apostol Pavel v odlomku iz drugega nedeljskega berila: Jezus Kristus, čeprav je bil bogat, je zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli.
Kaj vse to pomeni? Spreminjati življenje in miselnost, poskušati ne spraviti enih v stisko, da bi razbremenili druge, ampak obravnavati vse enako.
Tisti, ki se znajdejo v izobilju, pa morajo po človeški, družbeni, verski in predvsem krščanski etiki nadomestiti stisko tistih, ki so revni in nimajo tistega, kar potrebujejo, da bi tudi oni, ko pridejo do obilja, lahko nadomestili potrebe drugih. Univerzalni moralni zakon za vernika je ta: z veseljem dajati tistim, ki nimajo ničesar, še posebej, če imate veliko in to zmorete.
Ne moremo zapreti svojih src pred potrebami tistih, ki resnično potrebujejo vse, od hrane do obleke. Bog bo od nas zahteval predvsem odgovor, če smo bili pozorni na potrebe svojih bratov in predvsem, če smo bili velikodušni do sebe in do tistih, ki Boga ljubijo z iskrenim srcem.
