Zarjan, samozvani cvet mladine,
njen voditelj ali vodja mnenjski,
bil v misiji zopet je življenjski,
spravil se na vere je temine.
Na temine in ne na globine,
smrknil Zarjan je ob blagoslovu,
ki da bil na pravem ni naslovu,
žegen šel čez cestneje strmine.
Ločena je vera od države,
smrkal Zarjan je, bentil čez cesto,
ki za žegen da ni pravo mesto,
sile zagovarjal spet je zdrave.
Novi mu obvoz čez križ železni
v kraju, ki ime železno nosi,
ni pogodu bil in da tam prosi
blagoslova kdo, pogledi jezni.
Jezni Zarjanovi prihrumeli
so na cesto, kjer velja prepoved
vere in z njo vsakršna zapoved,
le ideološke bi izvzeli.
Se voziti naj bi tukaj smelo
v eno smer le in to skrajno levo,
je po Zarjanovo s to zadevo
pač tako in naj bi se prijelo.
Zarjan smrkal, gledal je debelo,
rekli niso nič ob tem krajani,
srečni ob železni cesti zbrani,
razen, da za bitje gre nezrelo.
