Strašni duh zašel je v škripce hude,
ko po računalnikih je šaril,
trinajst tisočkrat se sam udaril
in kopičile so se zamude.
Ni nikogar več naš duh prestrašil,
vedno bolj pa z delom je zamujal,
se potem prav infantilno kujal,
češ, poglejte, saj sem se »povašil«.
Nisem tuji duh več, udomačil
sem se in zdaj vaše sem strašilo,
a ne učinkuje to slepilo,
če se še tako bo zli duh pačil.
Kaj, kako mi končno je storiti,
da še kdo verjel bo sploh v duhove,
v računalniške in v vrste nove,
razočaranja ne more skriti.
Od nekod potem se volk prikazal
je na monitorju, z repom migal,
rekel, da je Jože, volk je rigal,
lastno s tem podobo sproti mazal.
To da volk je, ki naj te rešuje,
strašni duh, ljudje so se vprašali,
ta podoben drugi je živali,
s tabo ki zaroto, posle kuje.
V duhu že morda se prikazuje,
a v duhove živ krst ne verjame,
monitorska slika kar zajame,
osel je, kot duh je pasme tuje.
