So pogledi žal mu zamegljeni,
križem kražem fant pojave vidi,
vidim še, sam sebi pravi, pridi
tja, kjer so svetovi izgubljeni.
Vidim še, sem z Vidma, od tam včeraj
sem odpravil sam se v krog polarni,
dve novici da spacam udarni,
ki v anale šli bosta za zmeraj.
Vidim kaj? Ne vidim, ampak slišim,
kar pove kolega mi norveški,
Spitzbergi, otoki ti nebeški,
da postali raj so tropskim mišim.
Dvignile so tam temperature
se z ledišča skoraj do v vrelišča,
od tam pa do Zemlje je središča
z vrtanjem zdaj komaj še pol ure.
Bošté slišal je, slabo ker vidi,
optika križ-kražem ne pomaga,
in zavpil, ta je novica zmaga,
z njo potop vesoljni se predvidi.
Bošte z Vidma je raziskovalec,
ki ne vidi in slabo posluša,
ne razume, vendar pa poskuša,
je podnebni napovedovalec.
Delo je edino, ki usmili
se Bošteta s kakšnim honorarjem,
da opletal s tropskim bo komarjem,
ki na Spitzberge da gnezdit sili.
Vidim še več, Bošte zdaj razlaga,
jasnovidnost bojda je začutil,
a ubožec diagnoze slutil
žal ni, ki pod njo bedak omaga.
Ne, ne gre tu za astigmatizem,
ko ne vidiš jasno, le megleno,
če povemo končno mu pošteno:
za polarno-alpski kretenizem.
