Jezusa da je zatájil Peter,
ve, kdor malo vsaj je izobražen,
duh da bil njegov s tem iznakažen
tisti hip je, nosil ga je veter.
Se kesal je tega Peter sveti
in zato postal lahko je skala,
mu še danes gre svetost in hvala
kakor pred dva tisoč skoraj leti.
Ni vsak sveti Peter, kdor podobno
piše se ali se imenuje,
nekaj kot kesanje mu je tuje
in vedenje čisto nespodobno.
Tak svetnik, človekove pravice
ki naj tukaj bi na zemlji ščitil,
se je raje dobro okoritil,
kot počnejo, ve se kdo, prasice.
Po pilatovsko umije roke
kvazi si svetnik z imenom Peter
in odgovor pošlje bežno v eter,
da ni mar za tiste mu otroke.
Tiste, ki nekoč so ugrabili
materam jih, jih takoj prodali,
češ da mrtve so jih pokopali,
ve pa se, kaj res so naredili.
Krivcev ni, naš Peter odgovarja,
ko se vpraša ga, ko se ga sreča,
v miru naj preteklost bo rdeča,
mirna vest s tem bodi sekretarja.
Peter sveti ni za te zadeve,
komisarjem, pravi, jih prepušča,
a kdor koli že dolžnost opušča,
znak Barabe nosi, strašne reve.
Svetopisemske so prispodobe
temu svetcu najbrž čisto tuje,
spreneveda se in pametuje,
lastne s tem ne skrije pač gnusobe.
