Božja beseda na to 25. nedeljo med letom se vrača k temi Jezusovega trpljenja in smrti na križu, o kateri govori sam Jezus z apostoli, da bi jih pripravil na pohujšanje križa s čemer se bo treba soočit. Evangelijski odlomek nam predstavlja Jezusa, ki prečka Galilejo, vedno v družbi svojih učencev. Evangelist Marko takoj opazi dejstvo, da je Jezus želel, da nihče ne bi izvedel ničesar o njegovem delu. Razlog za to tišino je bil v dejstvu, da je apostolom zelo zaupno sporočil svojo usodo, to je svojo skorajšnjo obsodbo. Toda Jezus tudi dodaja, da bo po treh dneh vstal, to pa učenci preslišijo, ker si ne predstavljajo kaj to pomeni. Velikonočnega oznanila o smrti in vstajenju Jezusa Kristusa, Božjega sina, apostoli torej v tem trenutku ne zmorejo doumeti.
Govora, ki ga je imel Gospod, kot beremo v besedilu Markovega evangelija, apostoli niso razumeli, saj niso imeli niti najmanjšega pojma, da bi se znašli pred Mesijem, ki bi bil obsojen na smrt, ampak ki bo prevzel oblast v Izraelu, politično in vojaško, kakršno so vsi pričakovali že stoletja, zmotno misleč da je Jezus takšen Odrešenika in politični osvoboditelj.
Niso se torej zavedali, da je skrivnost smrti in vstajenja skrivnost odrešenja in ne obsodbe. Zato, kot beremo v besedilu Markovega evangelija, so se ga bali kaj vprašati in ga o tem spraševati. Ko pa so bili v Kafarnaumu,pa Jezus vpraša apostole, o čem so se med potjo pogovarjali. Očitno sta bila ta dva učenca za učiteljem in ta ni slišal njunega pogovora (ali pač). Od njih je bil pričakovan odgovor, ki ne pride neposredno, ampak nam ga evangelist Marko sporoča v poročilu in kroniki tega kratkega potovanja in postanka v Kafarnaumu. Ko so bili v hiši, ne vemo, katera hiša je bila, vendar lahko mislimo, da je bila to Petrova hiša ali hiša za počitek in podporo, kjer so se apostoli skupaj z Učiteljem običajno ustavili na svojih potovanjih. Ko so tja prispeli jih Jezus izrecno vpraša, o čem so razpravljali na ulici. Na tej točki pride resnica na dan: med potjo so razpravljali o nepomembnih stvareh, ki niso bile v skladu z Jezusovim sporočilom, pravzaprav v popolnem nasprotju z njegovimi nauki. Na poti, pravi besedilo evangelista Marka, smo med seboj razpravljali, kdo je največji med nami. Tema veličine, superiornosti, biti prvi v skupini, to je bila stvar, ki jih je zanimala.
To so teme vsakega dne našega življenja, vedno in ne samo v Jezusovem času: karierizem, uspeh, in to se dogaja tudi znotraj Cerkve. Malo rečeno na rob: ob pričakovanju novega škofa si nekateri že kupujejo škofovske prstane.
Ko je Jezus razumel, da so se apostoli pogovarjali o nekoristnih in nepomembnih stvareh, je poklical k sebi dvanajstere in jim rekel: »Če hoče kdo biti prvi, naj bo med vsemi zadnji in vsem služabnik«. Vizija človeških in družbenih stvari je obrnjena na glavo. Ni najpomembnejši prvi, ampak zadnji. Če torej kdo ne postane zadnji in služabnik vseh, ne vstopi v krščansko pojmovanje življenja in Cerkve.
Zato se moramo odpovedati, da postanemo prvi, torej se odpovedati biti človeško prvi, da bi bili prvi za vedno. Na tej točki je Jezus, potem ko je razumel, o čem so med potjo razpravljali, naredil zelo preprosto, celo simbolično potezo, da bi apostolom dal razumeti, da morajo spremeniti svojo miselnost glede na izziv moči, izvajanja premoči, ki je v zgodovini pripeljala do katastrof vseh vrst. Na tej točki je vzel v naročje otroka – ne vemo, kdo je ta otrok – morda je bil v tisti hiši, ga postavi pred skupino apostolov in ga z zelo lepo in nežno gesto objame, da bi pokazal nežnost Boga in kdo v Bogu mora vedno izražati takšno nežnost.
Na tej točki ima Jezus svoj veliki teološki in ekleziološki govor in pravi: “Kdor sprejme samo enega od teh otrok v mojem imenu, sprejme mene in kdor sprejme mene, ne sprejme mene, ampak tistega, ki me je poslal.” Zelo jasno sporočilo od Gospoda. Bog, je postal otrok. Jezus se je namreč rodil v betlehemski votlini in je sledil isti poti biološkega oblikovanja kot vsak človek. Rodil se je iz žene po delovanju Svetega Duha in prav v telesu Blažene Device Marije. Nato je odraščal, se hranil, in z leti bil obsojen na smrt pri samo 33 letih. S temi svojimi besedami nas Jezus vabi, naj postanemo otroci in sprejemamo otroke v njegovem imenu, kajti kdor sprejema preprostost, nežnost, dobroto, spontanost, bistvenost, sprejema Boga samega, ker se Bog tako razodeva. V tem izrazu se Bog razodeva kot otrok, je Bog, ki je postal otrok, tudi v skrivnosti križa, odrešenja, v svoji preprostosti, v svoji spontanosti, v svoji velikodušnosti. Čeprav je bil prvi, se je naredil zadnji in svobodno sprejel oder križa, da bi nas rešil.
Apostoli, soočeni s tem izzivom, ki jim ga je postavil Jezus, so bili presenečeni, saj so mislili, da Mesija prinaša govor, ki ga imajo skoraj vsi močni možje, ki imajo somišljenike in sredstva: uveljavljati se na vse načine, samo da bi zmagali nad drugimi in dominirati nad vsemi. In to velja tudi za cerkvena okolja. Namesto tega nas je Kristus učil, da smo človeško zadnji, da pa smo prvi pred Bogom za vedno.
V prvem branju iz knjige Modrosti najdemo v tem besedilu zelo pomembno sklicevanja na lik Mesije, ki bo moral trpeti, biti sojen in obsojen na smrt. Berimo to poglavje! Pravzaprav se nahaja tudi v Izaijevem besedilu: “Postavljamo pasti za pravične, ki se potem spotikajo in nasprotujejo našim dejanjem, nas grajajo zaradi grehov proti zakonu in nam očitajo tradicije proti izročilom, ki smo ga prejeli.” Kot je lahko razumeti, se to nanaša na dejanje oblikovanja vesti, ki ga Jezus oblikuje v svojem javnem delovanju.
Ravno zaradi tega vpliva na osebno in družbeno moralno življenje svojega časa velja Jezus za element spotike, neprijetnosti, ki jo je treba odpraviti. In pravzaprav je postavljen na preizkušnjo z različnimi oblikami kršenja njegove svobode izražanja, in tudi izražanja lastne osebne identitete, ki je identiteta Božjega Sina, kot beremo v besedilu Modrosti dobesedno: “Poglejmo, ali so Njegove besede resnične, razmislimo, kaj se bo z njim zgodilo na koncu.” Če je pravičen in Božji Sin, mu bo Bog priskočil na pomoč in ga rešil iz rok njegovih nasprotnikov.” Najpomembnejši odlomek tega odlomka najdemo v naslednjem verzu: “Preizkusimo ga z nasiljem in mukami, tistega, ki pozna krotkost, in preizkusimo njegovega duha vzdržljivosti”. To je eksplicitno sklicevanje na to, kaj bo konec božanskega Učitelja. “Obsodimo ga na sramotno smrt, kajti po njegovih besedah mu bo prišla pomoč.” Ta podoba trpečega služabnika je slika prihodnjega služabnika Jezusa Kristusa, križanega. V svojem skrajnem trpljenju je opisan že v tem kratkem besedilu iz Knjige modrosti in Izaija.
Tudi drugo berilo, iz pisma svetega Jakoba apostola, najdemo posredne sklicevanja na blag Jezusov lik. Beremo namreč: »Bratje moji, kjer sta ljubosumje in prepir, tam je nered in vse vrste zlobnih dejanj. Namesto tega je Modrost, ki prihaja od zgoraj, najprej čista, nato miroljubna, nežna, ustrežljiva, polna usmiljenja in dobrih sadov, nepristranska, iskrena.”
Jezus je potrpežljiv, čist, blag in ustrežljiv Mesija, uporablja usmiljenje in ima odnos razumevanja in odpuščanja do vseh. Jezus je učlovečena Modrost, ki prihaja iz nebes. Če živimo v Njem in od Njega, med nami ne more biti sporov ali razdorov.
Če torej Božjo besedo cenimo in jo udejanjamo, torej jo vsak dan konkretno živimo, se bodo zidovi med nami podirali, namesto dvigovali, kot se dogaja v tem času, v katerem bežijo številni begunci iz svoje države, da bi našli prostor v bolj civiliziranih in še bolj gostoljubnih državah. Niso namreč vsi teroristi.
Ko zaključimo to razmišljanje o Božji besedi danes, si zapomnimo, kar piše apostol Jakob v tem odlomku iz njegovega čudovitega pisma: »Od kod prihajajo vojne in prepiri, ki so med nami«? Ne moremo jih zanikati, ker je tako. “Ali ne prihajajo iz vaših strasti, ki bijejo vojno v vaših članih?”.
Katere pasijone omenja sveti Jakob? Ljubosumje, zavist, zloba, in druge podobne ali še hujše, ki nas silijo v vojno in težijo k uničevanju drugih. Ker se vse te stvari dogajajo žal tudi pred našimi očmi, zaenkrat za nas še morda v udobnih naslanjačih pred TV ekrani. A vojna na enem koncuje je virus, ki lahko prizadene vse, še bolj kot Covid-19. Apostol Jakob izraža svoje misli o tem: »Polni ste poželenja in ne morete posedovati, ubijate, zavistni ste in ne morete pridobiti, se borite in vojskujete, nimate, ker ne prosite; prosite in ne prejmete, ker slabo prosite, da zadovoljite svoje strasti.”
Svarim vas torej, da ne prosimo Boga, ali druge ljudi, družbo, za stvari, ki so nemoralne, ki so krivične, kar je proti resnici, kar presega vsako moralno mejo.
S priprošnjo se moramo naučiti prositi za tisto, kar resnično potrebujemo, kar je najpomembnejše za zveličanje naše duše. Naj bo to naša današnja molitev: »O Bog, vir življenja, največji pred teboj je tisti, ki služi. Daj nam modrosti, ki prihaja od zgoraj, da bomo s sprejemanjem majhnih in najmanjših v njih prepoznali mero tvojega kraljestva, ki je, da se pomanjšamo, ponižamo, poenostavimo, kakor si ti, o Kristus postal za nas v skrivnosti svojega življenja, smrti in vstajenja. Amen.
