Večjo hočemo avtonomijo,
bil je glavni krik pred tremi leti,
ne pustimo si svobode vzeti,
hočemo odpraviti norijo.
Za avtonomijo nujno treba
se nam je politike znebiti,
vse politično gre odsloviti
in pospremiti ga do pogreba.
Maske dol in giro vratolomen,
do avtonomije se s kolesi
pride najhitreje, pod nebesi
boš sam svoj tako, boš avtonomen.
Za avtonomijo gredo glave,
se žrtvuje jih, ko se ureja
nova ureditev in prireja
sproti se novice v naše, prave.
Krajina je avtonomna naša,
Medijska ime si spet zasluži,
morje reče zdaj se mlaki, luži,
terminologija vse prenaša.
Avtonomna je povsem postala
Medijska, še več, je neodvisna,
površinska ni, brezkompromisna,
ko resnico vodi na vešala.
Med in mleko da se v njej cedita,
se razglaša na ves glas tri leta,
a v četrtem pesem bo izpeta,
laž prišla bo komaj do korita.
Da zeleno je, kar je rdeče,
v Medijski se nič več ne verjame,
in da več imaš, če se ti vzame,
tudi ne in da to vir je sreče.
Tu problem je za avtonomijo
in za neodvisnost še tem večji,
ko resnici več se ne prepreči,
da razkrinka rdečo mimikrijo.