Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je 19. decembra 1991 v pismu zaprosil predsednika Sveta ministrov Evropske skupnosti Hansa van den Brocka za priznanje Slovenije kot samostojne in suverene države. Slovenija je namreč v prednovoletnem času izpolnila vse naloge, ki jih je kandidatkam za priznanje zastavila Deklaracija o Jugoslaviji.
30. decembra pa so bili dokončno pripravljeni še odgovori na vprašanja, ki jih je bilo treba poslati Badinterjevi komisiji skupaj s številnimi prilogami – od ustave, ustavnega zakona in nekaterih drugih zakonov do dodatnih zapisov in pojasnil o politični in upravni ureditvi Slovenije. Badinterjeva komisija je 11. januarja 1992 pripravila mnenja o mednarodnem priznanju za štiri države, ki so poslale prijave, in sicer za Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Makedonijo in Slovenijo. Komisija je za Hrvaško ter Bosno in Hercegovino menila, da še ne izpolnjujeta vseh pogojev za priznanje, preostali dve državi pa sta dobili pozitivno oceno. S tem so bila odprta vrata za priznanje.
Fotografija: Wikipedija
